Posebnost letošnjega bostonskega maratona je prvič v zgodovini tudi 41. letna vesoljka slovenskih korenin Suni Williams. Maraton naj bi pretekla na oddaljeni mednarodni vesoljski postaji.
Boston pričaka tekače okrašen s plakati na uličnih svetilkah, avtobusih, reklamnih prostorih in od trenutka ko prispeš v downtown Boston začutiš, da je utrip prihajajočega vikenda v znamenju Bostonskega maratona. Lahko se izgubiš v utripu New Yorka ali Chicaga, v Bostonu pa vsak taksist ali prodajalec hitro uvidi, da boš tekel maraton in rad postreže s spodbudno besedo ali nasvetom.
Zadnje dni pred maratonom namenim adaptaciji na časovno spremembo, obisku tekaškega sejma za prevzem štartne številke, potepanjem po Bostonu, polnjenju mišic z ogljikovimi hidrati in počitek.
Nedeljsko popoldne je polno nervoze zaradi slabega vremena in še slabše napovedi za ponedeljek. Pomladanski vihar prinaša obilno deževje, temperature pod ničlo in močan veter z morja. Mora. Zaradi zastrašujočih napovedi vseskozi spremljam novice po TV, saj organizator resno razmišlja o odpovedi prireditve, prvič v zgodovini. Kot na trnih končno pričakam obvestilo, da maraton v vsakem primeru bo in si nekoliko oddahnem.
APRIL 16, 2007
Ob 5.10 sem pred hotelom, kjer že čaka hotelski bus in prvo rundo tekačev odpelje v park v centru Bostona. Oviti v folije, polivinil, z dežniki in brez, se pred divjanjem neurja zatečemo pod napušče stavb in čakamo na avtobuse s katerimi nas bo organizator prepeljal na štart.
V štartnem kampu v oddaljenem Hopkingtonu sem na srečo med prvimi in si poiščem zavetje pod velikim šotorom na igrišču za ameriški nogomet. Vsaj nekaj ur sem tako na suhem. Mnogi te sreče nimajo in iščejo zavetje pod polovinilom na razne načine, z vrečkami na nogah... Ure čakanja pred startom so prevete z občutkom povezanosti in naklonjenosti med tekači. Zaveš se, da si tam med tistimi, ki so si zaslužili pravico biti na tej izjemni tekaški prireditvi. V mislih mnogih maratoncev gre za Maraton z veliko začetnico, maraton, ki ga želi preteči vsak tekač na dolge proge.
Tudi letos je na štartu 22500 tekačev, manj kot v New Yorku, manj kot v Chicagu in manj kot na nekaterih drugih maratonih po svetu, po drugi strani pa gre za eno najtežjih prog in tradicijo, kar vliva dodatno spoštovanje v urah čakanja na štart.
Ob 9.15 sem v tekaški opremi, vrečo z obleko oddam na avtobus, ki jo bo prepeljal na ciljni prostor in se pridružim množici, ki se pomika v štartne korale Ti ločijo po tisoč tekačev glede na prijavljen čas, s štartno številko 2508 sem v tretjem koralu. Napetost pred štartom počasi narašča, organizator nas ves čas bodri z vzpodbudnimi besedami, glasbo, vojaški veteran nam zapoje ameriško himno, deset minut pred štartom ob 10.00 uri dvignejo pregrade med korali in tekači se v hoji premaknemo do drugih pred seboj. V zadnji minutah pričnemo snemati polivinile, ki so zadrževali telesno temperaturo in nas ščitili pred dežjem, odvečne majice, jakne, hlače… Odštevanje 10,9,….2,1 in štart. V glasnem navdušenju gledalcev, tekačev, ob glasbi in piskanju zvočnih signalov ob prehajanju čipov privezanih na copate tekačev preko štartnega traku pričnem svoj sedmi maraton v življenju s pritiskom štoparice na roki.
Kot edini Slovenec letos se podam na progo legendarnega maratona od ruralnega Hopkingtona do Bostona. Množica pred menoj se vije navzdol in naprej v prvi klanec. Poskušam se umiriti, posvetiti planu in priteči v cilj med prvimi desetimi procenti. Prvih 15 kilometrov je v večini tek navzdol. Ne smem teči prehitro, ker vem, da me bo sicer zlomilo kasneje. Vsaka milja (1,61km) je označena z velikim panojem, tekočim časom in okrepčevalnico. Veter piha v sunkih. Če je le mogoče iščemo tekači zavetje za drugimi. Po desetih kilometrih snamem rokavice. Na petnajstem kilometru gre vse kot po maslu a se zavedam, da zaradi vetra trošim mnogo več moči. Od tod pa do 33. kilometra se pričenja niz vzponov. Na polovici proge tempo počasi pada. Zaradi teka navzdol stegenske mišice izgubljajo prožnost. Ob progi je vedno več gledalcev, ki nas glasno vzpodbujajo. Še posebej huronsko je vpitje deklet ob znamenitem Wellesley college-u, ki ga slišimo skoraj kilometer prej. Dekleta, vreščijo, molijo roke za »high five« in so opremljene s transparenti v rokah z napisi »kiss me« in podobno.
Na 28. kilometru tečem dogovorjeno po desni strani in v nepretrgani množici gledalcev dobim spodbude svojega najboljšega navijača. Vzponi in spusti se vrstijo. Noge postajajo trde, tek navzdol boleč. Na 33. kilometru je zadnji, znameniti vzpon, ki je skozi zgodovino krojil marsikatero odločitev v bojih za zmago in ga imenujejo Heartbreak hill. Tokrat je še težje, saj klancu pomaga veter. Od tod dalje gre do središča Bostona pretežno navzdol, kar je največja kazen za utrujene noge. Voljo v boju z bolečinami v nogah vlivajo nepretrgane množice gledalcev, ki z glasnim spodbujanjem spravijo v ponoven tek marsikoga, ki se je v krčih že ustavil na progi. »A way to go«, »stretch your arms«, »you will do it«, »just a few more«, »good job« odmeva v ušesih. Zadnji kilometri, skušam se kar najbolj koncentrirati, noge vse manj poslušajo, še zadnji ovinek na znamenito Boylston street, še 600m do cilja, ciljna črta in dvig rok, čas 3:14:03, medalja…
